Author: rastokirn

Oktober 2025, čas za našo skoraj okroglo obletnico vpisa na Fakulteto za arhitekturo. Že zdaj vem, da bo prihodnje leto, ko bo res okrogla, pravi cirkus! Naša šefica Tanisa je, kot se spodobi za legendo organizacije, rahlo zamudila, a še vedno kraljuje kot kraljica rezervacij. Prisotnih nas je bilo 12… ali morda 13? Boris je priletel kot 13. člen posadke – ko smo že skoraj pozabili, da obstaja.

Organizacija? Kapo dol Tanisi, ki je spet izbrala Žabarja, poslala vabila in nas vse spravila na kup – no, skoraj. Nekateri so seveda pozabili potrditi udeležbo, nato pa prišli, drugi pa… recimo, da so se izgubili na poti ali pa so še vedno v pisarni za računalnikom (mislim, da sem edini, ki ima še pravo risalno desko ;-). Kljub temu smo pred uradnim začetkom dvignili kozarce za kolege, ki jih bolezen ali oddaljenost nista pustila do nas. Miro in Rio – na zdravje! Skupinska fotka je seveda obvezna – nasmehi so bili, kot da smo še vedno na faksu, le lasje so malce bolj sivi ali pa jih je manj. Trčili smo za zdravje in v upanju, da naslednjič ujamemo še manjkajoče! Kako izgledajo naša obletniška slavja? Kot dobro načrtovan projekt – vse teče po preverjenem načrtu. Za predjed so na mizo priskakljale žabe, družbo so jim delale paštete, jeziki in solatke, ki so nas vrnile v študentske čase. Glavna jed? Telečja jetrca ali sardelni metuljčki, pripravljeni, kot da bi jih kuhala naša mama – omamen pogled na krožnik me je tako zamotil, da sem pozabil pokukati, kaj jedo na drugem koncu mize. Vino je teklo za namazane jezike, voda pa za umivanje grla po vseh tistih zgodbah, ki so se kotalile preko omizja.

Pogovori? Oh, pravi zaklad! Od smučarskih dogodivščin v francoskih Alpah, kjer smo bili bolj kamikaze na smučeh kot študenti, do nepozabne ekskurzije v London, kjer smo se kljub strokovnemu vodenju izgubljali med pubi, trgovinami in skicirkami. Pa seveda strokovne sage: kako prepričati uradnike, ki gledajo tvoje načrte, kot da so v tujem jeziku, ali kako se pogajati z investitorji, ki mislijo, da je arhitektura samo “nariši mi nekaj lepega, ampak poceni naj bo”. Nekatere zgodbe so se zgodile tako daleč, da sem jih že spravil v predal “zastareli spomini”, pa so se kar naenkrat odprle kot slabo arhivirana mapa. Ja, tudi jaz sem bil v nekaterih teh epizod – in še dobro, da so me kolegi spomnili, sicer bi prisegel, da nisem bil zraven!

Srečanje smo zaključili z buteljko biodinamičnega vina Zelen – ker smo, kljub upokojenskemu statusu, še vedno tako sveži in zeleni, da bi nas lahko posadili v kakšen trajnostni projekt! In ne pozabite: čez eno leto je 50. obletnica! Če Tanisa spet rezervira, Boris ne zamudi in vsi potrdimo udeležbo, bo to žur, ki ga bodo študenti FA še leta skicirali v svoje beležke.

Do takrat pa… ostanimo zeleni!

Po dveh letih sem se spet udeležil srečanja letnega stanovskega združenja, saj je bilo v Ljubljani, kar ni tako daleč od sončne strani Trojan. Ugotovil sem, da je šla večina kolegov v penzijo? Če ste radovedni, kako se je odvijal praznični dan, lahko pokukate na tale prispevek: Dan arhitektov 2025.

Kar nekaj Drave je preteklo (ups, za Ljubljančane: Save ali Ljubljanice), kar smo se nazadnje bolj številčno srečali. Čez dve leti bomo imeli eno zelo okroglo obletnico. Kakšen dogodek ZAPS je vmes kar prav prišel, da vem, da vsaj nekateri še migamo. Nas daje starostna utrujenost ali spomin, da se ne dobimo na eni “pogovorni večerji”? Časi pa so taki, da gre marsikdo v pokoj, zato sva s Taniso menila, da bi bilo dobro pripraviti eno kotrolo. Ne, koliko služite, temveč, kje ste. Zbrala sva zadnji izvod naših kontaktov in preverila, ali so podatki še točni. Na podlagi zgornjih podatkov sem poslal obvestila tako po elektronski pošti kot na mobilne številke. Prosil bi vas, da mi kontakte potrdite ali morebitne spremembe posredujete po mailu ali SMS, da jih ažuriram!

Pomlad je že skoraj mimo, zato mislim, da bi lahko organizirali srečanje v jeseni na starem mestu, saj ga vsi poznamo. Če bo le prostor… Dobivali smo se v vseh mogočih mesecih, torej povejte, če vam kateri od jesenskih mesecev oziroma petkov ne odgovarja, da poskušamo to upoštevati pri rezervaciji žabje predjedi…

PS: Vse bolj smo si različni, zato imam pred sabo organizacijsko pripombo/predlog, da vsak sam plača svoj račun. Nekateri ste že netolerantni na pijačo, drugi na hrano, pa je potem bolje, da ne mečemo vsega v en koš, kajne?

V pomanjkanju iniciative posredujem tule povezavo do zunanje novice…
rasto.kirn.cloud/dan-arhitektov-2023

Naša srečanja pogrešam že par let. Letos smo imeli takšno lepo obletnico, a smo jo kar preskočili 🙁
Morda pa bo v novem letu bolje? Čeprav nikdar več ne bo 55!

Dragi moji, morda nisem več najhitrejši in najokretnejši, bojim pa se, da sem vedno bolj čustven. Ima še kdo takšne težave?

Vsem želim vse naj…
Rasto

Vse mogoče se dogaja z nami pri teh letih – posel gre gor in dol, z denarjem je še huje, o zdravju včasih sploh ne želim govoriti. Eno pa ostaja – naša srečanja so vedno zanimiva. Celo takle sramežljivež kot jaz se zna pogovarjati celo noč! No, ne ravno celo, kmalu po polnoči smo morali končati. Verjetno je za gostinca naslednje jutro že spet delovno?

Kdo vse je prišel? Nekateri od blizu, drugi malo manj. Miro vodi z daljavo in stalnostjo, Tanisa s požrtvovalnostjo, ostali pa se z veseljem udeležujemo. Eni redno, nekateri občasno…

Hvala Nadi in Miru za pomoč pri fotografiranju.

Kako prikladno, da je Dan arhitektov na petek! Lahko pozabim na službo in se posvetim razmišljanju in razgovoru o arhitekturi. Saj sem pri “sodobni arhitekturi na tleh bivše Jugoslavije” celo sam sodeloval. Ja, tako odrasel sem že!

Seveda sem arhitekt. Ne, ne ukvarjam se le z arhitekturo in prostorom. Večina časa porabim za razgovore, odgovore in ostala, tako imenovana administrativna opravila. Da lahko en dan poslušam in gledam, kaj počnejo drugi, mi prav paše, ne glede na moje strinjanje ali “manj strinjanje” z videnim in slišanim.

Dopoldne pred samim dogajanjem v gradu Fužine oziroma Muzeju za arhitekturo in oblikovanje sem imel en tak sestanek, srečanje prepričanih s prepričanimi. Bog, kako sem bil utrujen. Zaradi tega pa sem potem še zamudil začetek predavanj v okviru dogodka Dneva arhitektov. Tale zapis je torej rahlo okrnjen, Maroje Mrduljaš je imel uvodno predstavitev, a sem ga videl samo v hrbet.

Nagrajenci tega dne: Ivana Žalac in Daniela Škarica sta uspeli tudi brez bogatega naročnika, ki pa je imel vizijo. Dejan Todorović je imel več realizacij v tujini, doma pa ima več problemov. Saša Begović je zaljubljen v istrske hotele. Jernej Šipoš razmišlja, zakaj država ni uspešen investitor. Miha Dešman in Aleš Prijon ne predstavljata projektov, temveč “politiko.”

In potem se je začelo zares, z nagradami. Raznobarvni svinčniki so dobili svoje lastnike. Kljub prijazni obrazložitvi Mirana Gajška, da je urbanizem podlaga dobrim projektom, da pa je komisija prejela le malo tovrstnih nalog (in morda tudi zato ni podelila nobene nagrade), sem se zavedel, da je ta tema arhitektom rahlo tuja. Lahko bi rekel tudi – malo odveč. “Saj urbanizem je vendar tisti nebodigatreba, ki arhitekte omejuje pri izražanju kreativnih zamisli in poletu.” Častna članica je postala Anja Planišček, Platinasti svinčnik pa je prejel Nande Korpnik.

Ana Vipotnik trio so skrbeli, da nam je bilo toplo pri duši, kuharji so z burgerji raznih okusov polnili tople trebuščke, belo orokavičeni natakarji pa so se trudili, da kozarci niso ostali suhi in potem tudi pogovor ni zamrl. Čeprav je bila med podelitvijo priznanj dvorana polna, je bilo po svečanem delu dogodka na dvorišču še več ljudi. Nekateri pridejo torej tudi zaradi družbe, ne samo nagrad? Prav hrupno je postalo, ko se srečamo s tistimi, ki jih niti tu redno ne vidimo.

Kot ponavadi nisem uspel fotografirati tistega, kar je dalo zagon pogovoru in toploto telesu – kozarec vina in burgerji različnih vsebin. Na to bi se pravzaprav lahko navadil. Oziroma sem se že, šel sem po repete…

Spet je leto naokoli. Malo smo starejši (zagotovo), pametnejši (upam), bogatejši (prav gotovo, a ne finančno!), radovednejši in zato še vedno hodimo na dneve arhitekture, da prekomentiramo dela kolegov in razmišljamo, kaj bi v življenju še lahko izboljšali.

Muzej arhitekture in oblikovanja na Gradu Fužine v Ljubljani je prav gotovo pravšnja lokacija za največji praznik stanovske srenje. Arhitekti, urbanisti in prostorski načrtovalci imamo v začetku oktobra dan zase. Zakaj to ni dela prost dan? Zato, ker arhitektura ni poklic, temveč način življenja, in ker na Dan arhitektov ne izklopimo, temveč izkoristimo za pogovore, komentarje (tudi kritike), mreženje in spoznavanje…

Predavanja so se začela z nagovorom predsednika ZAPS Andreja Goljarja, nadaljevala pa s predstavitvami zakonov, ki so v pripravi. Poleg Helene Kovač je imel besedo predvsem Vlado Krajcar, ki se je trudil razložiti gradiva v postopku in odnos zbornice do njih na način, ki bi bil vsem razumljiv. Takšna naloga ni enostavna, saj smo arhitekti “umetniki”, ki jim je zakonodaja največkrat le ovira k uspehu.

Ker taka prireditev potrebuje sponzorje (za obiskovalce je bilo “sodelovanje” na dnevu arhitekture brezplačno), smo imeli vmes še reklamni vložek. Družba Zumtobel, ki je od mojih avstrijskih časov precej zrasla, razširila in izboljšala svoj svetlobni program ter se oblikovala v grupo Zumtobel, je predstavila svojo pot.

Z radovednostjo sem prisluhnil tudi programu Rex Kralj, ki z oživitvijo in prenovo nekoč paradnega pohištva pokojnega profesorja Nika Kralja (ja, star sem toliko, da sem še bil njegov študent) meri na ponoven vzpon in nove trge.

Zares pa je poskrbela za bolj aktivno udeležbo šele okrogla miza z naslovom Kultura prostora zdaj! Voditeljica Mika Cimolini je krmarila skozi vprašanja, ki jih je postavljala Mihi Dešmanu, arhitektu, Matjažu Uršiču, prostorskemu sociologu, Petru Gabrijelčiču, arhitektu, Maji Simoneti, krajinski arhitektki in urbanistki, Matevžu Čeliku, arhitektu ter Marku Poliču, okoljskemu psihologu. Za dobitnike priznanj je bilo seveda najpomembnejše dejanje tega dne sama podelitev priznanj, ki jo je z nagovorom otvorila ministrica za okolje in prostor Irena Majcen.

Za dobitnike priznanj je bilo seveda najpomembnejše dejanje tega dne sama podelitev priznanj, ki jo je z nagovorom otvorila ministrica za okolje in prostor Irena Majcen. Spodaj nekaj utrinkov s podelitve…

Nagrade Zlati svinčnik za odlično izvedbo so bile podeljene za objekte stanovanjske soseske Brdo F5 (Aleš Žnidaršič, Katja Žlajpah in Vesna Vraničar / Multiplan Arhitekti), hišo na Golem (Tomaž Krušec, Lena Krušec in Vid Kurinčič / Arhitektura Krušec), Mestni park Rakova Jelša (Klara Bohinc, Andraž Keršič, Martin Kruh, Aljoša Lipolt, Samo Mlakar, Dino Mujič, Tamara Nemeth in Rok Žnidaršič) ter obnovo Slovenske ceste v Ljubljani (Aljoša Dekleva, TiVa Gregorič, Jana Kocbek, Davor Katušič, Jurij Sadar, Boštjan Vuga, Marko Studen, Boris Matič, Miha Dobrin in Tomaž Krištof).

Nagrada Zeleni svinčnik pa je verjetno najpomembnejša med “pisali” saj gre po besedah ZAPS-ove zelene žirije za izvedbo, ki je nastala z zavestno odgovornostjo do okolja in družbe ter z namenom trajno izboljšati družbeno in okoljsko kakovost bivanja. Nagrada je bila podeljena za Hišo Vrhe v občini Slovenj Gradec (David Mišič, Sašo Žolek, Brigita Čas, Kaja Kotnik in Aleš Koprivšek / Styria arhitektura).

fotografija: Miran Kambič, vir: ZAPS

Projektna skupina, v kateri je tudi službeni kolega Aleš Koprivšek (bravo, Aleš!), je ustvarila “projekt z višjo stopnjo kompleksnosti, kjer so trajnostni vidiki najjasneje izraženi… Zaradi odnosa do stavbne dediščine in trajnostne gradnje ter doslednosti izvedbe je projekt zaslužil zeleni svinčnik 2016 za inovativno trajnostno gradnjo.” Sam ne znam pohvaliti projekta bolje kot zelena komisija ZAPS-a.

Prav poseben pomen pa ima nagrada Časni član ZAPS, ki jo je prejel Janez Koželj, profesor ljubljanske fakultete za arhitekturo. Poznam ga skoraj 40 let in verjamem, da je bilo kljub štirim dekadam njegovega razdajanja študentom prav zadnjih deset let najbolj plodnih. Vstop v “politiko” mesta Ljubljane je dal njemu in nam toliko novega, da si tega pred desetimi leti ne bi mogli niti zamisliti. Bravo, profesor!

In potem je prišel vrhunec večera, recimo mu “čas za čestitke…” Vsi panoji so bili razstavljeni v hali ob Gruberjevem kanalu, v preddverju konferenčne dvorane. Prostor je ravno prav velik za ogled panojev, če bi se vsi obiskovalci pomikali v isti smeri. Bog ne daj, da se vmes kdo ustavi. Zato pa za neuradni – družabni del srečanja še bolj prav pride grajsko dvorišče, čudovit ambient med masivnimi zidovi in obokanim hodnikom.

K čvekanju paše pijača, k tej pa hrana, in tu nas vedno razvajajo. Za torteline z gobicami in miniaturne burgerje z različnimi omakami smo med pogovori sicer komaj našli čas, a zaloge so vidno kopnele. Torej je bila ponudba ne samo profesionalna, temveč tudi okusna 😉

Pogovori s kolegi, bivšimi sošolci, skoraj pozabljenimi davnimi sodelavci so tista pika na i, da se človek pripelje tudi uro ali dve daleč. Le kdaj se takšno srečanje konča? Verjetno ob polnoči, ker je imenovano Dan arhitektov.

Ko postane tema pogovora karkoli drugega kot “zgode in nezgode” prostorsko gradbene zakonodaje, je vzdušje toplejše…Le kdaj se takšno srečanje konča? Verjetno ob polnoči, ker je imenovano Dan arhitektov. Nisem preverjal, ker imam še daleč do doma, me bo pa radovednost privedla spet čez kakšno leto.

Dnevi arhitektov v organizaciji ZAPS prihajajo zagotovo kot letni časi. Letošnji je bil razdeljen na aktivni in pasivni del. Aktivni nas je v obliki vodenega ogleda najprej popeljal po Škofji Loki, natančneje ravnokar urejenem Cankarjevem trgu in Blaževi ulici. Za parterne ureditve je arhitekturni biro Ravnikar Potokar s sodelavci (Primož Žitnik, Ajdin Bajrović, Andrej Blatnik, Špela Kuhar, dr. Tanja Simonič Korošak in Studio Miklavc) prejel zlati svinčnik ZAPS 2015.

Nadaljevanje je sledilo v Garden Village Bled, za projektiranje katerega so bili z zelenim svinčnikom ZAPS nagrajeni Gregor Vreš, Tina Demšar Vreš, Borut Kokelj, Barbara Kokelj, Miloš Jeftič in naročnik Borut Kelih.

Redni obiskovalci vejo, da nam včasih uspe tudi presenečenje. Tokrat nas je obiskal Rio Bazy (Riyadh, iraški kolega) s svojo družino. Neverjetno, spominja se več sošolcev, kot jaz!

Kaj smo počeli? Ah, malo smo si izmenjali novice, nato poslušali dogodivščine od doma in s posla, vmes pojedli tiste žabe, ki nam niso pravočasno pobegnile z mize, rahlo zalili grla, da med pogovorom niso ostala suha… Če nas gostinec ne bi poslal na zadnjo kavo v kavarno čez dvorišče, bi verjetno še danes čvekali…

Tanisa, ponovno hvala! Sem razumel prav, da se spet dobimo šele 7. oktobra 2016 na 40. obletnici?