Ne vsem, ker nismo od včeraj. Hm, ta izraz ima pravzaprav dober in slab pomen. Eni smo namreč že šibkejši, drugi pa preveč zaposleni. Resnično. A dokaz, da se hočemo še vedno družiti, je tule spodaj v nadaljevanju.
Ne srečujemo se več vsako leto. Pa bi se skoraj morali. Ne le to, tudi bolj zgodaj bi morali začeti, saj smo bili spet zadnji v lokalu. In pred njim. Morda smo želeli nadoknaditi še za tiste, ki so se na poti sem spet izgubili ali pa jim je veter prekrižal načrte?
Jedilnik je bil popolnoma klasičen. Najprej smo po omizju lovili žabe, potem razmazali paštetke, pa zalivali sardelice…
Zakaj je vendar zmanjkalo časa? Ker nas je nekdo spet spomnil, kako zanimivo je bilo nekoč davno na arhitekturni ekskurziji v Londonu obiskati Soho in seks šope, drugi se je pohvalil s projektiranjem celega mesta v Alžiriji, vmes smo se pridušali čez besedila veljavnih OPN, ki jih verjetno niti avtorji ne razumejo, pa šimfali novogradnje, ki ne služijo svojemu namenu…
Ah, tem nam ne bo nikdar zmanjkalo. Po tolikih desetletjih prakse ima tudi slab spomin še veliko zaloge. Še zunaj pred zaprtimi vrati je bilo treba nadaljevati…
Galerija podaja še nekaj dokazov oziroma detajlov dogodka:
Posamezno fotografijo lahko preneseš s klikom: »Shrani kot…«, vse fotke naenkrat pa tudi v paketu (ZIP, 17 MB): prenesi
Letos nas je zbornica zvabila na Bled. Deževalo je ves dan, a z dežnikom se je dalo preživeti (in celo kaj pametnega slišati). Če ste radovedni, kako je bilo, lahko pokukate na moj prispevek Dan arhitektov 2026: Bled, dež in prostor pod pritiskom, krajša, bolj službena različica pa je na LinkedInu.
Z nekaj kolegi smo tam opravili še generalko pred četrtkovim srečanjem. Vaja je uspela, zdaj pa komaj čakam, da izvem še novice ostalih 😉
Z veseljem sem prebral nestrpno pričakovano Tanisino povabilo na okroglo obletnico, ki glasi takole:
Dragi še vedno mladi prijatelji!
Danes je minilo ravno 50 let od dne, ko smo stopili v predavalnico na Grabnu. Eni z veliko samozavesti, drugi malo bolj zadržano, nekateri v družbi prijateljev, ki so jih poznali že od doma, drugi med 50 novimi obrazi. Vsi pa smo stopili na pot s svojimi prizadevanji in sanjami ter kmalu postali dobri prijatelji. Tisoči lepih spominov!
Ob tej priložnosti vas vse vabim, da se spet srečamo v gostilni pri Žabarju, 15. 10. 2026 ob 18. uri.
Prosim, da mi čim prej sporočite, ali pridete, da bom lahko v gostilni potrdila končno število.
Veselim se že našega ponovnega snidenja in vam želim lep dan!
Oktober 2025, čas za našo skoraj okroglo obletnico vpisa na Fakulteto za arhitekturo. Že zdaj vem, da bo prihodnje leto, ko bo res okrogla, pravi cirkus! Naša šefica Tanisa je, kot se spodobi za legendo organizacije, rahlo zamudila, a še vedno kraljuje kot kraljica rezervacij. Prisotnih nas je bilo 12… ali morda 13? Boris je priletel kot 13. člen posadke – ko smo že skoraj pozabili, da obstaja.
Organizacija? Kapo dol Tanisi, ki je spet izbrala Žabarja, poslala vabila in nas vse spravila na kup – no, skoraj. Nekateri so seveda pozabili potrditi udeležbo, nato pa prišli, drugi pa… recimo, da so se izgubili na poti ali pa so še vedno v pisarni za računalnikom (mislim, da sem edini, ki ima še pravo risalno desko ;-). Kljub temu smo pred uradnim začetkom dvignili kozarce za kolege, ki jih bolezen ali oddaljenost nista pustila do nas. Miro in Rio – na zdravje! Skupinska fotka je seveda obvezna – nasmehi so bili, kot da smo še vedno na faksu, le lasje so malce bolj sivi ali pa jih je manj. Trčili smo za zdravje in v upanju, da naslednjič ujamemo še manjkajoče! Kako izgledajo naša obletniška slavja? Kot dobro načrtovan projekt – vse teče po preverjenem načrtu. Za predjed so na mizo priskakljale žabe, družbo so jim delale paštete, jeziki in solatke, ki so nas vrnile v študentske čase. Glavna jed? Telečja jetrca ali sardelni metuljčki, pripravljeni, kot da bi jih kuhala naša mama – omamen pogled na krožnik me je tako zamotil, da sem pozabil pokukati, kaj jedo na drugem koncu mize. Vino je teklo za namazane jezike, voda pa za umivanje grla po vseh tistih zgodbah, ki so se kotalile preko omizja.
Pogovori? Oh, pravi zaklad! Od smučarskih dogodivščin v francoskih Alpah, kjer smo bili bolj kamikaze na smučeh kot študenti, do nepozabne ekskurzije v London, kjer smo se kljub strokovnemu vodenju izgubljali med pubi, trgovinami in skicirkami. Pa seveda strokovne sage: kako prepričati uradnike, ki gledajo tvoje načrte, kot da so v tujem jeziku, ali kako se pogajati z investitorji, ki mislijo, da je arhitektura samo “nariši mi nekaj lepega, ampak poceni naj bo”. Nekatere zgodbe so se zgodile tako daleč, da sem jih že spravil v predal “zastareli spomini”, pa so se kar naenkrat odprle kot slabo arhivirana mapa. Ja, tudi jaz sem bil v nekaterih teh epizod – in še dobro, da so me kolegi spomnili, sicer bi prisegel, da nisem bil zraven!
Srečanje smo zaključili z buteljko biodinamičnega vina Zelen – ker smo, kljub upokojenskemu statusu, še vedno tako sveži in zeleni, da bi nas lahko posadili v kakšen trajnostni projekt! In ne pozabite: čez eno leto je 50. obletnica! Če Tanisa spet rezervira, Boris ne zamudi in vsi potrdimo udeležbo, bo to žur, ki ga bodo študenti FA še leta skicirali v svoje beležke.
Po dveh letih sem se spet udeležil srečanja letnega stanovskega združenja, saj je bilo v Ljubljani, kar ni tako daleč od sončne strani Trojan. Ugotovil sem, da je šla večina kolegov v penzijo? Če ste radovedni, kako se je odvijal praznični dan, lahko pokukate na tale prispevek: Dan arhitektov 2025.
Kar nekaj Drave je preteklo (ups, za Ljubljančane: Save ali Ljubljanice), kar smo se nazadnje bolj številčno srečali. Čez dve leti bomo imeli eno zelo okroglo obletnico. Kakšen dogodek ZAPS je vmes kar prav prišel, da vem, da vsaj nekateri še migamo. Nas daje starostna utrujenost ali spomin, da se ne dobimo na eni “pogovorni večerji”? Časi pa so taki, da gre marsikdo v pokoj, zato sva s Taniso menila, da bi bilo dobro pripraviti eno kotrolo. Ne, koliko služite, temveč, kje ste. Zbrala sva zadnji izvod naših kontaktov in preverila, ali so podatki še točni. Na podlagi zgornjih podatkov sem poslal obvestila tako po elektronski pošti kot na mobilne številke. Prosil bi vas, da mi kontakte potrdite ali morebitne spremembe posredujete po mailu ali SMS, da jih ažuriram!
Pomlad je že skoraj mimo, zato mislim, da bi lahko organizirali srečanje v jeseni na starem mestu, saj ga vsi poznamo. Če bo le prostor… Dobivali smo se v vseh mogočih mesecih, torej povejte, če vam kateri od jesenskih mesecev oziroma petkov ne odgovarja, da poskušamo to upoštevati pri rezervaciji žabje predjedi…
PS: Vse bolj smo si različni, zato imam pred sabo organizacijsko pripombo/predlog, da vsak sam plača svoj račun. Nekateri ste že netolerantni na pijačo, drugi na hrano, pa je potem bolje, da ne mečemo vsega v en koš, kajne?
Naša srečanja pogrešam že par let. Letos smo imeli takšno lepo obletnico, a smo jo kar preskočili 🙁 Morda pa bo v novem letu bolje? Čeprav nikdar več ne bo 55!
Dragi moji, morda nisem več najhitrejši in najokretnejši, bojim pa se, da sem vedno bolj čustven. Ima še kdo takšne težave?
Vse mogoče se dogaja z nami pri teh letih – posel gre gor in dol, z denarjem je še huje, o zdravju včasih sploh ne želim govoriti. Eno pa ostaja – naša srečanja so vedno zanimiva. Celo takle sramežljivež kot jaz se zna pogovarjati celo noč! No, ne ravno celo, kmalu po polnoči smo morali končati. Verjetno je za gostinca naslednje jutro že spet delovno?
Kdo vse je prišel? Nekateri od blizu, drugi malo manj. Miro vodi z daljavo in stalnostjo, Tanisa s požrtvovalnostjo, ostali pa se z veseljem udeležujemo. Eni redno, nekateri občasno…
Kako prikladno, da je Dan arhitektov na petek! Lahko pozabim na službo in se posvetim razmišljanju in razgovoru o arhitekturi. Saj sem pri “sodobni arhitekturi na tleh bivše Jugoslavije” celo sam sodeloval. Ja, tako odrasel sem že!
Seveda sem arhitekt. Ne, ne ukvarjam se le z arhitekturo in prostorom. Večina časa porabim za razgovore, odgovore in ostala, tako imenovana administrativna opravila. Da lahko en dan poslušam in gledam, kaj počnejo drugi, mi prav paše, ne glede na moje strinjanje ali “manj strinjanje” z videnim in slišanim.
Dopoldne pred samim dogajanjem v gradu Fužine oziroma Muzeju za arhitekturo in oblikovanje sem imel en tak sestanek, srečanje prepričanih s prepričanimi. Bog, kako sem bil utrujen. Zaradi tega pa sem potem še zamudil začetek predavanj v okviru dogodka Dneva arhitektov. Tale zapis je torej rahlo okrnjen, Maroje Mrduljaš je imel uvodno predstavitev, a sem ga videl samo v hrbet.
Nagrajenci tega dne: Ivana Žalac in Daniela Škarica sta uspeli tudi brez bogatega naročnika, ki pa je imel vizijo. Dejan Todorović je imel več realizacij v tujini, doma pa ima več problemov. Saša Begović je zaljubljen v istrske hotele. Jernej Šipoš razmišlja, zakaj država ni uspešen investitor. Miha Dešman in Aleš Prijon ne predstavljata projektov, temveč “politiko.”
In potem se je začelo zares, z nagradami. Raznobarvni svinčniki so dobili svoje lastnike. Kljub prijazni obrazložitvi Mirana Gajška, da je urbanizem podlaga dobrim projektom, da pa je komisija prejela le malo tovrstnih nalog (in morda tudi zato ni podelila nobene nagrade), sem se zavedel, da je ta tema arhitektom rahlo tuja. Lahko bi rekel tudi – malo odveč. “Saj urbanizem je vendar tisti nebodigatreba, ki arhitekte omejuje pri izražanju kreativnih zamisli in poletu.” Častna članica je postala Anja Planišček, Platinasti svinčnik pa je prejel Nande Korpnik.
Ana Vipotnik trio so skrbeli, da nam je bilo toplo pri duši, kuharji so z burgerji raznih okusov polnili tople trebuščke, belo orokavičeni natakarji pa so se trudili, da kozarci niso ostali suhi in potem tudi pogovor ni zamrl. Čeprav je bila med podelitvijo priznanj dvorana polna, je bilo po svečanem delu dogodka na dvorišču še več ljudi. Nekateri pridejo torej tudi zaradi družbe, ne samo nagrad? Prav hrupno je postalo, ko se srečamo s tistimi, ki jih niti tu redno ne vidimo.
Kot ponavadi nisem uspel fotografirati tistega, kar je dalo zagon pogovoru in toploto telesu – kozarec vina in burgerji različnih vsebin. Na to bi se pravzaprav lahko navadil. Oziroma sem se že, šel sem po repete…
