Oktober 2025, čas za našo skoraj okroglo obletnico vpisa na Fakulteto za arhitekturo. Že zdaj vem, da bo prihodnje leto, ko bo res okrogla, pravi cirkus! Naša šefica Tanisa je, kot se spodobi za legendo organizacije, rahlo zamudila, a še vedno kraljuje kot kraljica rezervacij. Prisotnih nas je bilo 12… ali morda 13? Boris je priletel kot 13. člen posadke – ko smo že skoraj pozabili, da obstaja.
Organizacija? Kapo dol Tanisi, ki je spet izbrala Žabarja, poslala vabila in nas vse spravila na kup – no, skoraj. Nekateri so seveda pozabili potrditi udeležbo, nato pa prišli, drugi pa… recimo, da so se izgubili na poti ali pa so še vedno v pisarni za računalnikom (mislim, da sem edini, ki ima še pravo risalno desko ;-). Kljub temu smo pred uradnim začetkom dvignili kozarce za kolege, ki jih bolezen ali oddaljenost nista pustila do nas. Miro in Rio – na zdravje! Skupinska fotka je seveda obvezna – nasmehi so bili, kot da smo še vedno na faksu, le lasje so malce bolj sivi ali pa jih je manj. Trčili smo za zdravje in v upanju, da naslednjič ujamemo še manjkajoče! Kako izgledajo naša obletniška slavja? Kot dobro načrtovan projekt – vse teče po preverjenem načrtu. Za predjed so na mizo priskakljale žabe, družbo so jim delale paštete, jeziki in solatke, ki so nas vrnile v študentske čase. Glavna jed? Telečja jetrca ali sardelni metuljčki, pripravljeni, kot da bi jih kuhala naša mama – omamen pogled na krožnik me je tako zamotil, da sem pozabil pokukati, kaj jedo na drugem koncu mize. Vino je teklo za namazane jezike, voda pa za umivanje grla po vseh tistih zgodbah, ki so se kotalile preko omizja.
Pogovori? Oh, pravi zaklad! Od smučarskih dogodivščin v francoskih Alpah, kjer smo bili bolj kamikaze na smučeh kot študenti, do nepozabne ekskurzije v London, kjer smo se kljub strokovnemu vodenju izgubljali med pubi, trgovinami in skicirkami. Pa seveda strokovne sage: kako prepričati uradnike, ki gledajo tvoje načrte, kot da so v tujem jeziku, ali kako se pogajati z investitorji, ki mislijo, da je arhitektura samo “nariši mi nekaj lepega, ampak poceni naj bo”. Nekatere zgodbe so se zgodile tako daleč, da sem jih že spravil v predal “zastareli spomini”, pa so se kar naenkrat odprle kot slabo arhivirana mapa. Ja, tudi jaz sem bil v nekaterih teh epizod – in še dobro, da so me kolegi spomnili, sicer bi prisegel, da nisem bil zraven!
Srečanje smo zaključili z buteljko biodinamičnega vina Zelen – ker smo, kljub upokojenskemu statusu, še vedno tako sveži in zeleni, da bi nas lahko posadili v kakšen trajnostni projekt! In ne pozabite: čez eno leto je 50. obletnica! Če Tanisa spet rezervira, Boris ne zamudi in vsi potrdimo udeležbo, bo to žur, ki ga bodo študenti FA še leta skicirali v svoje beležke.
Do takrat pa… ostanimo zeleni!
Leave a Reply