Author: rastokirn

Poznate tele tu gori? So vam všeč? Zagotovo, zaradi njih ste prišli k Žabarju. No ja, morda tudi zaradi žab, ki so pobegnile po celi mizi, pa smo kljub temu vse ujeli, pojedli in še poplaknili, da ne bi dehidrirale…

Kdor dela v stroki, pozna pomembnost prodaje. Pa pri tem ne mislim na prodajo projektov 😉

No, vsekakor Dan arhitektov pomeni naš praznik, ko rahlo izprežemo – najprej ob predavanjih malo potrpimo, potem pa v prostem razgovoru še malo počvekamo…

Iskreno povedano: ker smo prečkali tisto magično mejo odraslosti (50+), morda sploh ni neverjetno, da je ostala večina reprezentance doma! Saj je pravzaprav razumljivo – pisanje ponudb, vodenje sestankov in nadzori gradbišč so vendar tako razburljivi 😉

Organizatorja Smučarskega prvenstva arhitektov Slovenije smo zaprosili za izboljšavo tekmovalnega sistema. V prihodnje si predstavljamo seveda še eno kategorijo, bolj primerno našim izkušnjam, da ne bi tekmovali z mularijo nad 45 let. Morda bomo rezultate potem še izboljšali?

Scene ne morem in ne smem komentirati, saj nisem sam fotografiral. Ker pa sem vendar vedno za klepet, sem se drugače zamotil…

Hvala kolegici Tanisi za poslane posnetke, da vam jih lahko predstavim.

Takega sprejema pa nismo vedno in povsod deležni, kot v restavraciji naše kolegice Manje. Punca je multipraktik – arhitektka, jadralka, gostinka. Sicer ob pomoči tudi domačih, pa vendar ji je za čestitati. Le zakaj se ne dobimo več pri njej? Je kolege strah nevsakdanjih okusov?

Hvala spet Tanisi, ki rešuje situacijo s fotografijami, kadar jaz nisem prisoten ali mi zataji fotoaparat…

Zdrav duh v zdravem telesu, so rekli (menda) že naši predniki. No ja, ker se približujemo tisti magični meji, ko bomo počasi odrasli, je morda res čas, da razmišljamo tudi o tem. In glaj ga, zlomka, eni to tudi prakticirajo! Nataša, Darko, Savino, Stojan, Rasto in četrt Urbana (iz naše arhitekturne generacije) smo se v tem celo dokazali. Ter preživeli brez zlomov, zvinov, vendar pa neprespani 😉

Odločili smo se, da je bilo dovolj v redu, da bomo drugo leto ponovili, vendar še z manj spanja. Ali bomo imeli tudi smučke s sabo, pa se še nismo odločili :o) Odvisno tudi od naše ljube zbornice (verjetno v manjši meri :o) in predvsem pripravljenosti sponzorja…

Nič ne bom dolgovezil, ker slike povedo več kot besede.
Le spominjajte se, tovarišice in tovariši…

Hvala kolegoma Stojanu in Darku za poslane posnetke, da sem jih vnesel v album.

Le kaj naj rečem, kar tam še ni bilo povedano? Morda samo pripomba, da bi lahko bila gostilna odprta do zajtrka, saj nam vedno zmanjka časa…