Kako prikladno, da je Dan arhitektov na petek! Lahko pozabim na službo in se posvetim razmišljanju in razgovoru o arhitekturi. Saj sem pri “sodobni arhitekturi na tleh bivše Jugoslavije” celo sam sodeloval. Ja, tako odrasel sem že!
Seveda sem arhitekt. Ne, ne ukvarjam se le z arhitekturo in prostorom. Večina časa porabim za razgovore, odgovore in ostala, tako imenovana administrativna opravila. Da lahko en dan poslušam in gledam, kaj počnejo drugi, mi prav paše, ne glede na moje strinjanje ali “manj strinjanje” z videnim in slišanim.
Dopoldne pred samim dogajanjem v gradu Fužine oziroma Muzeju za arhitekturo in oblikovanje sem imel en tak sestanek, srečanje prepričanih s prepričanimi. Bog, kako sem bil utrujen. Zaradi tega pa sem potem še zamudil začetek predavanj v okviru dogodka Dneva arhitektov. Tale zapis je torej rahlo okrnjen, Maroje Mrduljaš je imel uvodno predstavitev, a sem ga videl samo v hrbet.
Nagrajenci tega dne: Ivana Žalac in Daniela Škarica sta uspeli tudi brez bogatega naročnika, ki pa je imel vizijo. Dejan Todorović je imel več realizacij v tujini, doma pa ima več problemov. Saša Begović je zaljubljen v istrske hotele. Jernej Šipoš razmišlja, zakaj država ni uspešen investitor. Miha Dešman in Aleš Prijon ne predstavljata projektov, temveč “politiko.”
In potem se je začelo zares, z nagradami. Raznobarvni svinčniki so dobili svoje lastnike. Kljub prijazni obrazložitvi Mirana Gajška, da je urbanizem podlaga dobrim projektom, da pa je komisija prejela le malo tovrstnih nalog (in morda tudi zato ni podelila nobene nagrade), sem se zavedel, da je ta tema arhitektom rahlo tuja. Lahko bi rekel tudi – malo odveč. “Saj urbanizem je vendar tisti nebodigatreba, ki arhitekte omejuje pri izražanju kreativnih zamisli in poletu.” Častna članica je postala Anja Planišček, Platinasti svinčnik pa je prejel Nande Korpnik.
Ana Vipotnik trio so skrbeli, da nam je bilo toplo pri duši, kuharji so z burgerji raznih okusov polnili tople trebuščke, belo orokavičeni natakarji pa so se trudili, da kozarci niso ostali suhi in potem tudi pogovor ni zamrl. Čeprav je bila med podelitvijo priznanj dvorana polna, je bilo po svečanem delu dogodka na dvorišču še več ljudi. Nekateri pridejo torej tudi zaradi družbe, ne samo nagrad? Prav hrupno je postalo, ko se srečamo s tistimi, ki jih niti tu redno ne vidimo.
Kot ponavadi nisem uspel fotografirati tistega, kar je dalo zagon pogovoru in toploto telesu – kozarec vina in burgerji različnih vsebin. Na to bi se pravzaprav lahko navadil. Oziroma sem se že, šel sem po repete…
Leave a Reply